Sabina Gruden:
NI PROSTORA ZA POVPREČJE

Praznina –
Nič ni nič,
Temveč je.
– ne zapominjaj si imen –
Oči so brez obraza in telo je brez miru.
Golota – prekrita z umazanimi
zavesami mestnega smoga.
BELO KRZNO IN RDEČA ŠMINKA
Nenapisana drama
s provizorično igro.
Izumetničena občutja pričarajo
vzdušje brezpogojne ljubezni.
Ker nič ni nič,
temveč je.

Najprej je bila sredina. Povprečje. Meglenost in neizraženost. Pokorščina. Tovarniška proizvodnja bitij. Konstantno prilagajanje in ne izražanje lastnih misli. Niti ne imeti lastnih misli. Opravljati, le opravljati, kar je naročeno in se obnašati, kot je vedenjsko zaželjeno. MASKA.
Zgolj obstajanje.
Obstajati. Biti pokorno vpeljan v provizorično igro višjega scenarija.
Vsak dan si natikati masko in se s tem vključevati v družbo.
Se skrivati za tujimi trofejami le z željo po sprejetosti.
Se skrivati za lastnimi strahovi in nesigurnostimi.
Zatirati želje, da ne bi bili prizadeti in zavrženi.
Menjavanje trofej, menjavanje mask glede na pričakovanja povprečnosti večine.
Biti voden kot robot, zgubljen v množici izgubljenih, brez volje, brez želja, brez energije, brez življenja.

Obstajati v ne plodovitem okolju. A kako biti?

Snemi masko!

Kdo si?

Povej: kdo si?
Pokaži svoj obraz. Ujemi svoje strahove pred nesprejetostjo.
Zgrabi jih in si jih podredi. Naj bodo oni tvoje trofeje in ne ti njihove.
Ne bodi suženj dvomov, ampak njihov gospodar.

Poišči v ruševinah svojo osebnost in jo gradi.
Izgrajuj.
Sanjaj in bodi.

Človek. Oseba –
razstavljena, odkrita, gola, samostojna – brez skrivalnic.
Razgaljena pred svetom, pripravljena, da jo razgrize gruča mrtvih životarjev.

Plazovi besed in izpostavljenost.
Biti tarča.
Bičanje z besedami.
Obsojanje. Sojenje.
Obrekovanje. Kovanje.
Kovanje verig.
Zazri se vase, v sebi najdi moč. Zapri oči.

V rumenem kotu sobe
je rdeč obris.
Sanje na spomin slutnje,
ideje?
Skriva se, a se ne more
skriti.
Luskinasta kača sika proti
njem.
Budna preži in se zvija.
Zahrbtne misli,
zavite v črni šal zavesti,
se odsevajo v zelenem
ogledalu.
Bel poljub in rjavo sonce.
Potuhni se in pozabi.
Nič.
Ničesar ni.
Vse to so le sanje-

Obsojamo z zaprtimi očmi in se bojimo vsega, kar nam je tuje.

Poglej na drugo stran ogledala,
poslušaj drugo plat zgodbe.

Svet.
Svetloba.
Končno veš, kaj si.
Končno veš, kdo si.
Veš, da si.

Zrcali se celotna podoba človeškega bitja, z lepoto, dobroto, pomanjkljivostmi in napakami. Popolno zaradi nepopolnosti.

Bogati zaradi raznolikosti.
Dopolnjevati drug drugega, a biti hkrati neskončno samostojni.
Ni več potrebno biti sam za vse, potrebno je biti, kjer si, ves.
Verjeti vase in v sočloveka.

Odprtost, sprejemanje.
Opazovanje – spoštovanje.
Ustvarjanje, grajenje, delovanje.

Udih, izdih – svoboda.
Moja svoboda ob svobodi drugega.

Ne sanjaš.
Živiš.

Občuduj se in se sprejmi.
Včasih je tako malo potrebno, da si srečen.

Poglabljaj se. Vase, v svoje interese in odnose z drugimi.

Opazovanje,
zaznavanje,
dojemanje,
občutenje,
sočutje,
sprejemanje.

Delaj, tvegaj, upaj. Zaupaj.
In ne boj se pasti. Poišči nov zagon.
Ne skrbi, nisi sam.

Obraz, duh, telo.
V očeh naj se iskri tvoja energija, tvoja volja. Kot tudi v tvojem delu.
Tvoja edinstvenost.

Na koncu ni prostora za povprečje. Ker povprečja ni.
Je le nenehna gradnja in razvoj samega sebe.
Ni popolnosti. Ampak je polnost.
Polnost uresničevanja, samouresničevanja in sprejemanja.
SOBIVANJA.
In takšna polnost ima neskončne razsežnosti in možnosti.
Možnosti raziskovanja in odkrivanja. Delovanja, sodelovanja, delanja in mišljenja. Enakosti in svobode.
Rastemo skozi spoznavanje samih sebe in drugih. Skozi PRIZNAVANJE.
Pisati svojo zgodbo in iskati vedno nove, še ne odkrite poti.
Se ne skrivati. Odkrivati. Gojiti želje in jih uresničevati. Ne obupati. Pomagati drugim. Sožitje.

Biti. Biti človek. Biti human – biti človečen.
Vstani in se pokaži. Bodi. Jaz ti midva mi.

Vsak je drugačen in to nas bogati. Iz svoje drugačnosti črpamo moč.
In v tem smo si enaki.